O NAS

Glasba izraža tisto, česar ni mogoče
izraziti z besedami

- V. Hugo -

divider

O nas

Mešani pevski zbor “Lojze Bratuž” je slovenska pevska skupina, ki deluje v Gorici (Italija). Skupina je osnovana izkljčuno na prostovoljnem delu, veselju do petja in zvestobi svojemu jeziku. V tem smislu je vključena v Zvezo slovenske katoliške prosvete in Kulturni center Lojze Bratuž in nasploh v civilno organiziranost slovenske manjšine v Italiji.

Zbor je bil ustanovljen leta 1951 z namenom, da bi zbiral pevce iz Gorice in okolice, ki jim je pri srcu lepo petje. Od leta 1957 nosi zbor ime po glasbeniku Lojzetu Bratužu, ki je v dobi fašizma svojo ljubezen do slovenske pesmi plačal z življenjem.

Delovanje zbora

Zbor je v svoji več kot 50-letni zgodovini poleg rednega delovanja v deželi Furlaniji Julijski krajini imel koncerte tudi po Sloveniji, Italiji, Franciji, Švici, Češki in Avstriji. Dobil je mnogo priznanj, med katerimi Jubilejno priznanje Javnega sklada Republike Slovenije za 50-letno delovanje. Poleg klasične polifonije goji zbor rad predvsem slovensko ljudsko in umetno pesem. Pozornost posveča tudi slovenskim sodobnim skladateljem. Zbor je danes sestavljen v večini iz mladih članov, ki prihajajo iz Gorice in širše okolice, tudi Slovenije. V skupini je tudi nekaj članov italijanskega jezika, ki se aktivno učijo slovenščine. V tem smislu torej ostaja zbor zvest svojemu poslanstvu povezovanja, sodelovanja in sloge med narodi.

STATUT
divider

Naša zgodovina, naša pot

Korenine

V Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1952 je Zas, član Slovenskega katoliškega prosvetnega društva, podal poročilo o prosvetnem delu na Goriškem. Takole razmišlja: “Plug, ki smo ga zastavili v decembru 1949, je pustil za seboj prve brazde. Razveseljivo je, da trud ni bil zaman, kajti takrat pričeto delo se nadaljuje in sicer bolj načrtno. Okoli naših prosvetnih večerov se je zbral krog ljudi, ki je z veseljem in zanimanjem sledil temu delu.” Za konec plodne sezone 1951 pa zapiše: “Zaključno predavanje smo imeli 20. junija, in sicer o politični in kulturni zgodovini goriških Slovencev. Seznanili smo se z osebami, ki so mnogo pripomogle, da se je naše ljudstvo začelo razvijati. Za lepši zaključek tega večera je poskrbel c. g. Mirko Filej, ki je prvič nastopil med nami s svojim zborom.” Ta datum se je zapisal v zgodovino zborovske kulture na Goriškem kot rojstni datum zbora, ki se je nekaj let kasneje poimenoval po Lojzetu Bratužu. Več let je deloval v okviru društva, leta 1973 pa je ubral samostojnejšo pot s svojim odborom, katerega stalni član je dirigent zbora.

Prvi koraki

Po vojni so Slovenci na Goriškem z vso vnemo začeli sestavljati drobce svojega kulturnega bogastva, ki ga je fašizem tako nasilno in kruto oropal in razbil. Ni čudno, da se je prva oglasila slovenska pesem, saj je bila skupaj s pisano besedo najbolj preganjana in je prav zaradi nje padla prva žrtev črne diktature Lojze Bratuž. Navdušeni pevci, med katerimi je bil tudi velik ljubitelj glasbene muze v prometni nesreči pri Chiavariju prezgodaj preminuli Polde Doljak, so bili dovolj homogeno telo, da so pod izkušeno roko prof. Mirka Fileja, ki je zbor ustanovil in prevzel njegovo vodstvo, hitro zrasli v zavidljivo glasbeno skupino. Povsod so želi izredne uspehe. Kmalu so začeli izvajati zahtevnejše skladbe, med katere se uvrščajo tudi operne arije s solističnimi vložki. Pri tem so večkrat sodelovali tudi mladi pianisti Lojzka Bratuž, Andrej Bratuž in Iva Hrovatin, ki so z dognano spremljavo obogatili pevske nastope.
Leta 1957 so uspešno izvedli tudi Sattnerjevo kantato Jeftejeva prisega. Karizmatični glasbeni duh prof. Mirka Fileja in njegova izredna vljudnost, živahnost, optimizem in preprostost so navduševali publiko do take mere, da je prišlo tudi do podobnih zapisov:“Višek je bil, ko je dolinski študent izročil šopek g. dirigentu, ki ga je tako prijazno domače sprejel, da tega Dolinčani in mnogi naši sosedje ne bodo nikoli pozabili…”(KatG 10.2.1955). Zbor je večkrat nastopal v različnih zasedbah (mešani, moški in tudi ženski in celo kot oktet), tudi z orkestrom in solisti. Na žalost je profesor Filej mnogo prezgodaj omahnil. Za njim je zazevala vrzel, ki jo je bilo težko zapolniti, saj je bil sam odličen pedagog – še danes deluje na goriškem vrsta dirigentov iz njegove šole – organizator, na Placuti je ustanovil orglarsko šolo, da bi našim cerkvam zagotovil organiste, poleg tega pa je bil še odličen duhovnik: poskrbel je tudi za obnovo in izboljšave cerkve sv. Ivana, za katero je z veliko ljubeznijo skrbel od svojega prihoda v Gorico do prerane smrti. Kak mesec po njegovi smrti je ob spominskem večeru v novi dvorani Katoliškega doma, ki si jo je prof. Filej izredno želel, nekdo zapisal:” Ko se je nato odprla zavesa in je pred nami na odru stal številni zbor Lojze Bratuž, so se vsa srca stisnila v bolečini. To je bil njegov zbor, v katerega je položil vso ljubezen, se žrtvoval zanj do smrti. Kako si je želel, da bi vsi pevci nastopili na odru v enotnih oblekah. To je bila ena njegovih zadnjih skrbi pred smrtjo. Preskrbel jim je obleke, njegova zamisel se je na tem večeru uresničila, a njemu ni bilo dano, da bi to doživel.” (KatG 4.10.1962). V dobrih desetih letih vodenja zbora je Mirko Filej poživil srečanja s tržaškimi rojaki, stkal prve niti s Slovenci na Koroškem in tako povezal dele narodovega telesa, ki so ostali izven domovine. Zbor je po pisanju kritikov v teh prvih letih dosegel zavidljivo umetniško raven in poustvarjalno moč. že leta 1951 je za spominsko slavje ob 20-letnici smrti nadškofa F. B. Sedeja poleg Gallusove Ecce quomodo zapel še “psalm Iz globočine, katerega je uglasbil starosta beneških Slovencev Ivan Trinko za peto obletnico smrti pok. nadškofa. Ali tedaj pesmi niso mogli izvajati, ker je tedanja goriška kvestura prepovedala vsako zunanje slavje za pokojnim nadškofom. Zato je ta precej zahtevna skladba msgr. Trinka doživela v sredo 28. novembra svojo krstno izvedbo.” (KatG 6.12.1951). Več je bilo podobnih krstnih izvedb, saj je profesor Filej, sam odličen glasbenik in skladatelj, pogosto prirejal ali na novo uglasbil dela posebej za svoj zbor. Nepozabno so se vtisnili v spomin prvi nastopi npr. koncert pesmi primorskega skladatelja Vinka Vodopivca (1953) in koncerta na Tržaškem (1955). Njegova srčna želja, da bi zbor imel udobne prostore za tedenske vaje,

se je uresničila z dograditvijo Katoliškega doma. žal pa ga prof. Filej ni mogel uživati, saj je umrl v letu odprtja novega kulturnega hrama. Za priljubljenim Mirkom Filejem je vodstvo zbora prevzel njegov učenec prof. Ivo Bolčina, ki je zbor dvakrat pripravil za mednarodno pevsko tekmovanje C. A. Seghizzi in sicer leta 1963 in 1964 (ko je zaradi bolezni Iva Bolčine dirigiral Stanko Jericijo). Na prošnjo stolnega kapitlja je zbor celo sezono 1964 -1965 sodeloval pri nadškofovih mašah v goriški stolni cerkvi. Ti nastopi so imeli v javnosti velik odmev, za zbor pa so pomenili velik izziv v študijskem in interpretacijskem pogledu. Naj omenimo le dve izvedeni maši Gruberjevo Erste Sonntagmesse in Messa a due voci pari C. Dobicija. Obdobje, v katerem je zbor vodil Ivo Bolčina, je tako zaznamovano predvsem s cerkveno glasbo, saj je petje v goriški stolni cerkvi zahtevalo veliko priprav in poseben pristop pevcev do sakralne glasbe.

“Zlata doba”

Leta 1965 je mesto dirigenta prevzel prof. Stanko Jericijo, kaplan za slovenske vernike v cerkvi sv. Ignacija in izvrsten glasbenik. V zbor je vnesel veliko novosti. Posebno skrb je posvečal pevski tehniki in interpretaciji. želel je, da se vsak pevec poglobi v besedilo in sporočilnost pesmi, okusi njeno lepoto in to glasovno izrazi. Profesor Jericijo je zboru posvetil nad trideset let požrtvovalnega in vztrajnega dela, povrhu pa še celo vrsto skladb, ki jih je zbor seveda tudi prvič izvedel. To obdobje je potekalo v znamenju polifonije, slovenskih narodnih in prirejenih pesmi pa tudi drznejših skladb sodobnih slovenskih avtorjev. Tradicija polifonskega petja je sicer izvirala že iz časov profesorja M. Fileja, prof. Jericijo pa ji je zagotovil trajnejšo in rednejšo vlogo. V treh dolgih desetletjih je zbor izpilil nešteto skladb renesančnih mojstrov, med katerimi ima častno mesto slovenski skladatelj Jakob Petelin Gallus. Repertoar zbora se je hitro širil, pevci so zelo dobro sprejemali polifonske skladbe, ki so bile v programih zamejskih zborov izjemno redke, na Goriškem pa verjetno docela odsotne. Skladno s programsko širitvijo in pestrejšo ponudbo je zbor širil tudi krog poslušalcev in kraj nastopov. Verjetno je prvi zamejski zbor, ki mu je uspelo nastopiti daleč v tujini in s pesmijo povezati slovenske izseljence. Leta 1977 se je namreč zelo uspešno predstavil pariškim Slovencem, ki pa jim je v zadovoljstvo vseh uspelo pritegniti na koncert izredno veliko število Francozov. Ta nastop je med rojaki v Parizu še vedno nepozaben. Povezovanju Slovencev po svetu s predstavitvijo zamejske glasbene ustvarjalnosti je zbor dodal še nastop v Rimu (s snemanjem v veliki avdienčni dvorani v Vatikanu za slovenske oddaje Radia Vatikan), dvakratno potovanje po švici in koncert med Slovenci v Milanu. Vedno pogosteje je zbor začel segati po delih domačih sodobnih skladateljev, ki so večkrat namenili svoje skladbe prav zboru L. Bratuž. Poleg samega dirigenta je treba med temi omeniti predvsem Andreja Bratuža, Ubalda Vrabca in Pavleta Merkùja. Tako se je v zakladnico zbora steklo kar lepo število krstnih izvedb (npr. Merkùjeva Parcè a mi Signor, leta 1979 v Camino al Tagliamento; Vrabčeva Na goriškem Travniku leta 1992). Okrog osemdesetih let je zbor nekaj časa nastopal tudi v ženskem sestavu pod vodstvom Franke žgavec in se npr. leta 1980 predstavil na reviji Primorska poje v Trstu.
Prof. Jericijo je poleg zbora L. Bratuž vodil tudi župnijski zbor Sant’Ignazio, zato se mu je zdelo primerno splesti med zboroma vezi pevskega sodelovanja. Ta posrečena zamisel je obrodila sadove že leta 1975 z nastopom obeh omenjenih pevskih skupin v travniški cerkvi z vrsto polifonskih skladb za dva zbora. Za Gorico je bila to prijetna novost in izredno lep glasbeni užitek. V naslednjih letih so se tudi pomnožili nastopi na italijanskih glasbenih prireditvah v samem mestu (npr. koncerti v cerkvi sv. Ignacija ob prazniku sv. Cecilije, božični koncerti v Deželnem avditoriju). Sodelovanje z omenjenim italijanskim zborom je posebno izrazito odmevalo s predstavitvijo skladbe Missa Octo vocum Francesca Bianciardija (1572 – 1607). S tem koncertom sta zbora gostovala v Sieni, skladateljevem rojstnem kraju, v Kranju in Benetkah in Milstattu v Avstriji. Vokalni glasbi se je v zadnjih letih pridružila še glasbena spremljava. Zbor je namreč svojo glasbeno ponudbo obogatil še z vokalno – instrumentalnimi kompozicijami in pritegnil k sodelovanju tudi nekatere okoliške zbore. Med tovrstnimi nastopi gotovo izstopa Jeftejeva prisega, kantata H. Sattnerja za zbor, soliste in orkester na Gregorčičevo besedilo, ki jo je zbor z velikim uspehom izvedel tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani. V začetku devetdesetih let je zbor pripravil nekaj odmevnih monografskih koncertov, povezanih tudi s pomembnimi obletnicami, npr. ciklus Gallusovih skladb ob 400-letnici skladateljeve smrti, koncert Vodopivčevih cerkvenih del. Omeniti je treba veličastno slavje ob papeževem obisku v Gorici leta 1992, ko je zbor L. Bratuž z nekaterimi italijanskimi in furlanskimi zbori ob spremljavi orkestra in pod vodstvom Stanka Jericija izvedel mogočno skladbo Tu es Petrus, ki ga je za to priložnost zložil sam dirigent.

Zaključek starega, začetek novega

Ker pa je zbor živ organizem, podvržen vplivom okolja in odvisen od večje ali manjše zavzetosti, volje, motiviranosti in požrtvovalnosti članov, so se tudi v zbor Lojze Bratuž prikradli trenutki krize in malodušja. Vendar na Goriškem si sploh nihče ne more predstavljati, da bi ta zbor izginil z glasbenega odra. Prav zato so se tudi težave počasi a vztrajno reševale. V tem času so pevci s svojim dirigentom pripravili več koncertov cerkvenih skladb in jih izvajali v različnih cerkvah pri nas in v Sloveniji.
Leta 1997 je umetniško vodstvo zbora prevzel Stojan Kuret. Pristopili so novi pevci, okrepilo se je sodelovanje s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo E. Komel. Nov pristop do učenja in poustvarjanja glasbenih del, tipanja za novimi možnostmi v glasbeni ustvarjalnosti, pa tudi iskrivost in strokovnost dirigenta so kmalu obrodili sadove. Na prvem nastopu z novim dirigentom 20. junija istega leta v cerkvi svetega Ivana v Gorici je zbor predstavil Vivaldijev Magnificat. Ob koncu devetdesetih let so pevci goriški publiki poklonili šopek skladb Pavleta Merkùja ob skladateljevi 70-letnici, v nizu Liki naše preteklosti pa še dela Danila Fajglja in Brede šček in s tem nadaljevali v začetku desetletja vpeljan monografski prikaz domačih skladateljev.
Od leta 2001 do zaključka sezone 2013/2014 je zbor vodil Bogdan Kralj, nato, do zaključka sezone 2018/2019, mladi goriški dirigent in pesnik David Bandelj. Danes vodi zbor tržaška dirigentka Mira Fabjan

Dolga pot je bila…

V prvih povojnih letih, ko si je radio šele utiral pot v slovenske domove, je zbor L. Bratuž popestril božične praznike z nastopom 10. jan. 1954 (v živo?) na Radiu Trst II. V naslednjih desetletjih je sledilo še veliko snemanj za tržaški (npr. v Katoliškem domu 29. maja 1970, 27. maja 1973) in koprski radio (Sodnijska dvorana v Novi Gorici 4. marca 1973), pa še za Radio Vatikan (1975). Posnel je (18. maja 1990) tudi nekaj pesmi za kaseto pevskih zborov ZSKP. Poudariti je treba, da je veliko članov zbora L. Bratuž predvsem v zadnjih letih sodelovalo na velikih glasbenih prireditvah v okviru ZSKP. Tudi po njihovi zaslugi so Sattnerejeva kantata Oljki (1994) in opereti pri Belem konjičku (1996) in Hmeljska princesa (1999) doživele tako blesteč uspeh.
Pevska družina je vedno posvečala veliko pozornosti prijateljskim odnosom med člani, družabnosti in sprostitvi v naravi. Tako se je zbor že 26. julija leta 1959 odpravil na izlet v Dolomite. Temu je sledila dolga vrsta drugih, npr. romanje in izlet na Brezje 1962, vzpon na Mangart 1967, izlet v Logarsko dolino 27. septembra. 1970, v Rakov škocijan 22. junija 1975, izlet na Dunaj, v Olomouc in Prago po

Gallusovih poteh od 25. do 28. aprila 1991, na Dolenjsko 1992, v škofjo Loko 13. junija 1993, letovanje v koči sv. Jožefa spomladi 1999. Da bi tudi v poletnem času združili prijetno s koristnim, je vodstvo zbora priredilo pevske počitnice v koči sv. Jožefa v žabnicah. čeprav se teh dnevov dela in sprostitve nikoli niso udeležili vsi pevci, je bila izkušnja skupnega razglabljanja in iskanja izredno koristna. študijske dneve so s svojim znanjem in strokovnostjo obogatili Ubald Vrabec (1979), Jože Trošt (1980), Janko Ban (1981) in Stojan Kuret (1982).

Zbor je po zaslugi prof. Mirka Fileja že od začetka skušal krepiti narodno zavest in ljubezen do domovine prek lepih slovenskih pesmi, čeprav je v svoj program uvrščal tudi dela iz svetovne glasbene zakladnice, od polifonije do opernih arij. Tem vrednotam ostaja zbor zvest tudi danes. Kritiki so že od vsega začetka priznavali zboru prefinjenost in eleganco v izvajanju in izrazito liričnost pri podajanju nekaterih glasbenih zvrsti.
Dolga leta je zbor obvladoval goriško in širšo primorsko glasbeno sceno bodisi zaradi programske izbire, kvalitetnih poustvarjalnih dosežkov, pa še zaradi povezovalne vloge. Pri zboru so namreč sodelovali tudi pevci iz okoliških vasi, ker so v njem slutili možnost napredovanja in izpopolnjevanja v glasbenem in pevskem poustvarjanju. Lahko trdimo, da je bil zbor zgled homogene prijateljsko utrjene skupine, kar je velikega pomena za naš zamejski prostor. Ko so tudi okoliški zbori po zaslugi izšolanih pevovodij začeli dosegati lepe uspehe in temu primerno tudi prilagodili programsko izbiro, se je v zboru Lojze Bratuž občuteno zmanjšalo število pevcev, saj je vsak iz praktičnih razlogov pa tudi iz zavesti pripadnosti vaški skupnosti raje pristopil k domačemu zboru. Zaradi vodilne vloge v slovenskem kulturno-glasbenem prostoru mestnega središča, kar zbor ohranja še danes, bi se morali mladi iz mesta bolj odgovorno zavzemati za usodo zbora. Ne smemo se predati ravnodušju v trenutkih krize, saj je vsaka stvar na tem svetu nepopolna, minljiva, ujeta v vplive časa in okolja, ampak kljubovati težavam in najti primernih odgovorov na trenutne izzive.
Danes ima zbor za seboj že lepo zgodovinsko brašno: veliko nastopov, radijskih snemanj, vrsto izletov in počitniško delovnih dni, predvsem pa številne prijatelje, ki radi sledijo zborovim dosežkom in pokramljajo o preteklih časih. V neizbrisnem spominu so ostali nekateri nastopi (Pariz, Rim, Einsiedeln). Bivši pevci iskreno želimo, da bi pomlajeni zbor ubiral pot trdnosti, jasnosti in optimizma, užival v trenutkih umetniške zamaknjenosti ob poustvarjanju glasbenih biserov, predvsem pa, da bi se zavedal odgovornosti do naše skupnosti, naše lepe slovenske besede in pesmi, da bi ohranjal in podoživljal tradicijo pevske kulture na Primorskem, skratka utrjeval ideale, zaradi katerih je Lojze Bratuž, po katerem zbor nosi ime, žrtvoval svoje mlado življenje.

divider

Nagrade in priznanja

13.9.2013 – tretje mesto na tekmovanju Mokranjčevih dnevov v Negotinu (Srbija)

25.5.2013 – drugo mesto v kategoriji ljudskih pesmi na italijanskem državnem tekmovanju v kraju Vittorio Veneto (I)

19.04.2011 – Priznanje Kazimir Humar ob 60 letnici delovanja zbora

09.04.2011 – Priznanje organizatorjev pevske revije Primorska poje ob 60 letnici delovanja zbora

2010 – tretje mesto v kategoriji ljudskih pesmi na italijanskem državnem tekmovanju v kraju Vittorio Veneto (I)

15.11.2009 – srebrno priznanje (77,66/100 točk) na 4. tekmovanju primorskih zborov v Postojni

09.07.2009 – zlato odličje uvrstitev v najboljši razred kategorije s prostim programom ter posebna nagrada za najboljši zbor iz Italije na mednarodnem tekmovanju Seghizzi v Gorici (I)

18.03.2008 – zlato odličje v kategoriji mešanih zborov z obvezno skladbo na 10. mednarodnem zborovskem tekmovanju v Riva del Garda (I)

22.04.2007 – srebrna plaketa mesta Maribor na 20. tekmovanju slovenskih zborov Naša pesem v Mariboru (SLO)

1.7.2006 – 1.nagrada in “Velika nagrada” na mednarodnem tekmovanju v kategoriji “ljudska pesem” v kraju Azzano Decimo(I)

20.11.2004 – srebrno priznanje in posebna nagrada za najboljšo izvedbo slovenske ljudske pesmi na 2. tekmovanju primorskih zborov v Postojni (SLO)

26.10.2003 – Odličje na deželnem tekmovanju Furlanije-Julijske krajine Corovivo (I)

1995 – Priznanje za 25-kratno sodelovanje na reviji Primorska poje

1992 – Gallusova listina (Najvišje priznanje Zveze kulturnih organizacij Slovenije in Slovenske pevske zveze) za 40-letno uspešno delovanje zbora

1985 – Priznanje Zveze slovenske katoliške prosvete za 25. nastop na Cecilijanki.

POSLUŠAJ PESMI